Iz zgodovine albanskega naroda

Albanci so prebivalci Albanije, Kosova (Rusija ne priznava Kosova kot locene drzave), Makedonije, Srbije, Crne gore, albanske diaspore so v drugih drzavah, zlasti v Italiji, Nemciji, na Svedskem, v Franciji in drugih drzavah. Po narecjih albanskega jezika in etnografskih znacilnostih se Albanci delijo na Gege (na severu Skipenija v narecju Geg) in Toskov (na jugu Skiperija v narecju Toskov). Med antropoloskimi tipi med Albanci prevladuje Brahicefalni (dinarski ali jadranski antropoloski tip) (zlasti na severu in vzhodu). Ime " Albanci "je morda izhajalo iz besed albus –" bela "v latinscini in Alp –" visoka gora " Keltska beseda, Od tod tudi Alpe, nemsko. Alpen, Francoz. Alpes, ital. Alpi. To pomeni, da bi ime "Albanci" za druga ljudstva lahko pomenilo prebivalce belih visokih gora. Na vrhovih gora lahko pogosto opazimo bel sneg in ledene kape.

Ocitno so obstajale tudi povezave med kavkasko Albanijo (starodavno drzavo v vzhodnem Zakavkazju) in balkansko Albanijo (Moderno). Albanci so Indoevropejci, blizu izginulih Ilirov, Messapov in Tracanov. Iliri so starodavna indoevropska plemena na severozahodu Balkanskega polotoka (Dalmatinci, Ardijci, Panonci itd.).) in na jugovzhodu Apeninskega polotoka (Iapigi, Messaps itd.).). Ilirski jezik, locena veja indoevropske druzine jezikov. Predstavljata ga dve sorti: Balkanoillirski (severozahodno od Balkanskega polotoka) in Mesapski (napisi iz 6. stoletja pr E.-1.stoletje nasega stetja, odkrito na jugovzhodu Italije) jezikov.

Od konca 3.stoletja do konca 1. stoletja pr. n. st. so Ilire osvojili Rimljani in jih romanizirali. Messapes so plemena iz juzne Italije, ki so se verjetno preselila s Krete v 10.-9. stoletju pr. n. st. Trakija je zgodovinska regija na vzhodu Balkanskega polotoka, med Egejskim, crnim in Marmarskim morjem (iz imena starodavnega prebivalstva – Tracani). Traki, skupina starodavnih indoevropskih plemen (Dacani, Audri, Geti itd.).) ki so naseljevali severovzhod Balkanskega polotoka in severozahod Male Azije. Med veliko selitvijo so se ljudstva pomesala z drugimi plemeni in postala eden od etnicnih elementov pri oblikovanju Bolgarov, Romunov, Albancev in drugih ljudstev. Trakijski jezik, locena veja indoevropske druzine jezikov. Pisni spomeniki (posamezne besede, glosi in kratki napisi) segajo v sredino i tisocletja pred nasim stetjem. V prvih stoletjih i tisocletja pr. Severozahodni del Balkanskega polotoka in obmocja, ki mejijo na sever, so naselili Iliri, severovzhodni Traki, Juzni Grki (Heleni). Stoletja pred nasim stetjem so proizvodnjo zeleza prinesli najstarejsi Indoevropejci iz Step juznega Urala. Tu so odkrili tudi rudnike soli istega obdobja, v katerih so nasli stevilna orodja, ki so se takrat uporabljala v rudarstvu. Glavno obmocje razsirjenosti halstatske kulture sovpada z obmocjem naselitve ilirskih plemen in delno Keltov. Toda spomenike, podobne Hallstattovim, so nasli tudi na Balkanskem polotoku, na ozemlju vzhodne Evrope, Juzne Nemcije in vzhodnega obrobja Francije. Kulture zgodnje zelezne dobe Iberskega polotoka in Italije so blizu halstatski kulturi. Zelezna doba v Italiji se zacne v 10.stoletju pred nasim stetjem. Na otoku Siciliji se kultura v tem obdobju razvija ocitno pod stalnim vplivom Egejskega sveta. Kultura juzne Italije in regije Picene (Srednja Italija) kaze znake ilirskega vpliva. Traki so se naselili na severozahodu Male Azije in v 7.stoletju pred nasim stetjem je Trakijsko pleme Trerijcev skupaj s Kimerijci napadlo ozemlje Lidije. Vendar so Lidijci zmagali sele potem, ko je Lidija dvakrat prejela pomoc iz Asirije in so bili Kimerijci oslabljeni zaradi spopadov s Skiti. Moc Kimerijcev je bila zlomljena. Ostanki Kimerijcev so se naselili v severovzhodnem delu Male Azije, kjer so se postopoma zdruzili z lokalnim prebivalstvom. Glavno prebivalstvo Balkanskega polotoka na severu Grcije je ostalo lokalna Trakijska kmetijska plemena, katerih stopnja razvoja je bila ze precej visoka. Bronasti in zlasti zlati izdelki, ki jih najdemo v Romuniji, kazejo na dokaj razvito tehniko njihove izdelave; uporaba posameznih zeleznih orodij je bila v Karpatsko-podonavskih drzavah znana ze pred prihodom Skitov sem. Lokalna plemena so ze dolgo povezana s plemeni halstatske kulture, pa tudi z grskimi plemeni na jugu Balkanskega polotoka, katerih vpliv je od takrat postal se posebej opazen. Zato je mozno, da je bil vpliv, ki so ga Skiti zaceli dozivljati od lokalnih plemen, ki so jih osvojili, vecji od tistega, ki so ga sami izvajali nanje.

Sirjenje zeleza na Balkanu je prispevalo k nadaljnjemu razvoju kmetijstva, ki je tu nastalo v obdobju neolitika; v prvi polovici prvega tisocletja se je kmetijstvo S Plugi zacelo siroko siriti. Izboljsanje orodij je prispevalo k razvoju obrti – orozja, kovastva, stekla, loncarstva; vendar je loncarstvo dolgo ostalo surovo in primitivno, saj loncarsko kolo v teh drzavah se ni bilo uporabljeno.

V prvi polovici prvega tisocletja pred nasim stetjem so bile opazne spremembe v druzbeni strukturi lokalnih Ilirskih in Trakijskih plemen. Naselja tega obdobja so bila sestavljena iz vasi in majhnih utrdb, ki so se nahajale na visinah, ki so prevladovale na tem obmocju. Izkopavanja teh utrdb razkrivajo, kot ze omenjeno, stevilne kovinske izdelke, vkljucno z nakitom iz zlata in srebra, pa tudi vzorce visokokakovostne keramike. Izkopavanja vasi dajejo zelo malo kovinskih izdelkov; nakita skoraj ni; keramika je primitivna in se skoraj ne razlikuje od tistih, ki so jih proizvedli v neolitiku. Ocitno je v utrdbah zivelo plemensko plemstvo, v vaseh pa navadni clani skupnosti. To kaze na daljnosezen proces lastninske in druzbene razslojenosti med balkanskimi plemeni. Dejstvo locitve plemenskega plemstva, ki se je ocitno zacelo v bronasti dobi, potrjuje tudi razliko v pripomockih, ki jih najdemo v bogatih in revnih pokopih. Toda postopna razgradnja primitivnega komunalnega sistema ni pripeljala do sredine prvega tisocletja pred nasim stetjem . k oblikovanju razredne druzbe na Balkanu (razen Grcije). Temu so se najbolj priblizala juznotraska plemena, ki so naselila ozemlje sodobne Bolgarije, kjer se je v V. Stoletju pred nasim stetjem zacelo oblikovanje drzav. Odnosi grskih kolonistov z lokalnimi plemeni, ki se niso preziveli primitivnih komunalnih odnosov, v tem casu dobijo velik pomen. Taksen je odnos Grkov s Trakijskimi plemeni na Balkanskem polotoku, z lokalnimi plemeni juzne Italije in Sicilije, s Kelti in Iberci, ki so v starih casih naseljevali sodobna ozemlja Francije in Spanije, s Skiti, kraji in drugi, plemena na obalah Crnega in Azovskega morja. Grki so vzpostavili mirne odnose s stevilnimi lokalnimi plemeni na podlagi trgovinske izmenjave, kar je kolonijam prineslo ogromne koristi, pogosti pa so bili tudi primeri vojaskih spopadov.

V 7.-3. stoletju pred nasim stetjem so Grki na ozemlju naselja Ilirov ustanovili stevilna trgovska in kmetijska naselja-kolonije. Nato se Halstatska skupnost razpade; oblikuje se keltsko-Trakijska latenska kultura, sovrazna Ilirom. Kelti zacnejo potiskati Ilire s severa, Grke pa z vzhoda. Kelti so Ilire deloma potisnili nazaj, deloma jih podvrgli asimilaciji. V 3.stoletju pr. n. st., ko so Iliri prisli v konflikt z Rimljani, so bili vecinoma v fazi razgradnje poganskega sistema. Nekateri ucenjaki menijo, da so sodobni Albanci potomci starodavnih Ilirov. Spomeniki Ilirske kulture so ohranjeni v Avstriji, Albaniji, Italiji, Makedoniji, Srbiji.

Obstaja moznost, da so se po selitvi iz Karpatov na Balkanski polotok Indoevropejci, ki pripadajo haplogrupi R1a, asimilirali z lokalnimi paleobalkanskimi plemeni haplogrupe I2a, kar je povzrocilo nastanek Trakijskih narodnosti (znanih iz pisnih virov) (v katerih prevladuje haplogrupa I2a z majhno primesjo haplogrupe R1a); hkrati se je na podlagi jezika osvajalcev, torej na indoevropski osnovi, oblikoval nov jezik, ki je absorbiral nekatere lokalne znacilnosti. Traki so nekateri raziskovalci pripisali haplogrupi R1b. Locimo 9 haplogrup sodobnih Albancev: E1b1b1 (M35), J2 (M172), R1 (M173), I (M170), G (m201), K (M9, KP), J1 (M267), H1 (M52), E (se1b1b1), kar kaze na njihov izjemno mesan izvor. Haplogrupa je skupina podobnih haplotipov, ki imajo skupnega prednika, ki ima mutacijo, ki jo podedujejo vsi potomci (obicajno en nukleotidni polimorfizem). Izraz "haplogrupa" se pogosto uporablja v populacijski genetiki in genetski genealogiji – znanosti, ki preucuje genetsko zgodovino clovestva, z uporabo studije haplogrup kromosoma (in-DNA), mitohondrijske DNA (mtDNA) in HAPLOGRUPE HCG. Genetski markerji I-DNA se prenasajo z I-kromosomom izkljucno po ocetovi liniji (to je od oceta do sinov), markerji mtDNA pa se prenasajo po materini liniji (od matere do vseh otrok). Tako so moski nosilci markerjev I-DNA in mtDNA, zenske pa le mtDNA. Haplotipi z avtosomnimi markerji so predstavljeni tako pri moskih kot pri zenskah.

Конец ознакомительного фрагмента.