Iz zgodovine gr?kega ljudstva

Grki: oblikovanje ljudi, migracije

Grki (samoimenovanje – Heleni) so ljudje, ki sestavljajo glavno prebivalstvo Grcije, Ciper. Ime Grki so jim v starih casih dali Rimljani po imenu enega od majhnih plemen helenskih kolonistov v juzni Italiji. Helenski narod se je zacel oblikovati okoli 12 .stoletja pred nasim stetjem. zaradi mesanja najstarejsih prebivalcev Grcije so Pelazgijci z novinci iz Male Azije (Tirseni, Karijci itd.).), ki pa so prihajali iz Step juznega Urala (kjer je nastala najstarejsa indoevropska skupnost) in plemen s severozahoda Balkanskega polotoka, ki so jih takrat sestavljali predvsem stiri plemena: Ahejci, Jonci, Eolijci, Dorijci in nekatera druga, manjsa.

Grki so bili vodniki visoke civilizacije, imeli so velik kulturni vpliv na sosednja ljudstva, spodbujali razvoj njihove materialne proizvodnje in prispevali k razgradnji primitivnega komunalnega sistema. Razredna druzba nastane predvsem tam, kjer se je razvilo starodavno umetno namakanje, na obmocjih, tesno povezanih s starodavnimi kmetijskimi civilizacijami. Prehod ljudi v novo druzbeno formacijo je bil povezan s stevilnimi razlogi, predvsem z razvojem progresivnih oblik gospodarstva in tehnologije. Ta vidik cloveske dejavnosti epohe razredne druzbe se odraza v arheoloskih materialih – sirjenju loncarstva, zeleznih kmetijskih orodij. Poleg tega arheoloski material naslika zivo sliko zivljenja razredov. Pojav razredne druzbe je povezan z nastankom mest, gradnjo velikih arhitekturnih struktur, sirjenjem pisanja, kopicenjem razkosja brez primere in pojavom denarja.

Najpomembnejse informacije o razlicnih vidikih zgodovine nastanka starogrske narodnosti so vsebovane v starodavni literarni tradiciji – dela starodavnih pisateljev, ki so prisla do nasega casa v bolj ali manj popolni obliki, dokumentarni viri: odloki, zakoni, pogodbe, posvetila itd.; materialni spomeniki: ostanki zgradb, orodja, orozja, gospodinjskih predmetov; podatki iz starogrskega jezika. Arheoloska odkritja so dala veliko novega pri preucevanju zgodovine mesta. Ki se je leta 1871 lotil izkopavanj hriba Hissarlik v Mali Aziji , G. Schliemann . odkril je ostanke starodavne Troje in stevilna naselja, ki so obstajala pred njo. Med izkopavanji Miken in Tirinta je Schliemann nasel ogromno materiala, ki omogoca pogovor o posebni Mikenski kulturi. Leta 1900 je angleski arheolog Arthur Evans na mestu starodavnega Knososa nasel ostanke palace, kar nam je omogocilo govoriti o kretski kulturi, ki se je izkazala za starejso od mikenske.

Med literarnimi deli so se posebej dragocena dela grskih zgodovinarjev. Starodavno zgodovinopisje ima svoje korenine v starodavnem epu, ki ga predstavljajo tako znane pesmi, kot sta Iliada in Odiseja. Te informacije o zivljenju Beotskega kmeckega prebivalstva med oblikovanjem suzenjske druzbe so vsebovane v pesmih Beotskega pesnika Hesioda—"dela in dnevi", "Teogonija".

Znanstvene ideje o Kretsko-mikenskem obdobju temeljijo predvsem na arheoloskih podatkih. Izkopavanja so pokazala, da zacetek neolitske dobe na ozemlju Krete sega v 6.-5. tisocletje pr. Na zacetku in 1.polovici 3. tisocletja pr. na Kreti je prehod iz kamna v baker in nato v bron. Do zacetka 2.tisocletja pred nasim stetjem so bile najstarejse strukture tako imenovanih "palac" v Knososu, ki so bile kompleksen kompleks obrednih prostorov, delavnic, shramb itd., so bili kasneje veckrat obnovljeni. Poleg tega ostanki Kretskih mest (v sodobni Turciji) in naselij pripadajo poznejsim obdobjem. V naslednjih stoletjih je materialna kultura Krete, kar dokazujejo stevilne najdbe visoko umetniskih izdelkov, fresk, jedi, orodij itd., ociscen v" palacah", se se naprej razvija. Cvetela je v 2.cetrtini 2. tisocletja pr. n. st. na Balkanskem polotoku, od prvih stoletij 2. tisocletja pr. n. st. E., pod mocnim vplivom Krete se na Peloponezu oblikuje tako imenovana mikenska kultura (Mikene, Tirinti itd.).) in osrednjo Grcijo, ki je dosegla svoj najvecji razvoj v casu, ko kultura na Kreti ze vstopa v obdobje upada. Nosilci te kulture so bili ocitno predniki grskih plemen. Kultura Krete ima dobro znan vpliv na obali Male Azije, kjer se s srediscem v mestu Troja razvija tako imenovana Trojanska kultura. Kretska kultura, ki se je razsirila po Egejskem bazenu, pridobi nove znacilnosti, ki locujejo njene spomenike od tistih, ki jih najdemo na sami Kreti. To daje razlog, da ga ne imenujemo kultura ene Krete, ampak Kretsko-mikenska kultura. Posamezne najdbe Kretsko-mikenskih predmetov so bile najdene na ozemlju Egipta, Sirije, Palestine, na otoku Ciper, obalah Sicilije in juzne Italije, juzni Franciji, obalah Crnega morja. S taksnim obsegom teritorialne porazdelitve pa je bila Kritsko-mikenska kultura pokrita le omejeni krogi prebivalstva. Sredisca te kulture sobivajo z veliko bolj primitivnimi oblikami materialnega zivljenja vecine prebivalstva teh ozemelj. Primerjava spomenikov Krete s spomeniki Egipta in drzav obeh rek kaze, da je v 2.tisocletju pred nasim stetjem na Kreti obstajala razredna suzenjska druzba. Priblizno od 14.do 13. stoletja pred nasim stetjem preneha nadaljnji razvoj Kretsko-mikenske kulture. Izbruh Santorinija (tira) okoli leta 1380 to je privedlo do dejstva, da je Kretsko-mikenska kultura upadla, ta dogodek je spodkopal vero lokalnega prebivalstva v "mocne bogove", v veliki meri unicil gospodarstvo anticne Grcije, Krete, Egipta. Na samem koncu 2.in zacetku 1. tisocletja pred nasim stetjem opazimo doloceno vrsto regresije na podrocju materialne kulture. To je bilo posledica velikih plemenskih gibanj, ki so se manifestirala na Balkanu.

Homerjeve pesmi, katerih nastanek sega v 8.-7. stoletje pred nasim stetjem, so glavni vir informacij o grski druzbi med razpadom primitivnega komunalnega sistema in nastankom suzenjskih odnosov. Pesmi so bile sestavljene iz pesmi, od katerih je bilo vsako mogoce izvesti loceno, kot samostojno zgodbo o dolocenem dogodku v zivljenju njegovih likov. Lahko si predstavljamo, da so pevca-pripovedovalca (ki so ga stari Grki imenovali AED, kasneje pa Rapsodija) prosili, naj na pogostitvah zapoje dolocene odlomke (pesmi) iz dolgih, razgibanih pesmi. Ce so pogostitve zelele slisati o junaskih dejanjih pod obzidjem starodavne Troje, pevca lota, so zvoki kitare peli o trojanski vojni, ki je izbruhnila med "bakrenimi" Ahejci (Grki), ki so iz Grcije pripluli na "crnostranske ladje" do obale Male Azije, kjer je bila cudovita "trdnjava" Troja (Ilium) in zagovorniki njihovega rodnega mesta, pogumni trojanski bojevniki.

Grska druzba tega casa v obliki, v kateri se je odrazala v pesmih, se naprej ohranja genericno strukturo. Rodovi, fratrije, kot zdruzenja vec rodov in philae (plemena) glavne druzbene delitve so se vedno v celoti ohranile svoj pomen. Homerska druzba ni poznala zasebnega lastnistva zemlje, ni poznala razvitega sistema delitve dela in razvite izmenjave, obicaj krvne mascevanja v njej se ni prezivel, drugi elementi, ki so znacilni za vseindoevropski plemenski sistem, pa so se naprej obstajali. Hkrati v Homerskem obdobju zelezo postopoma postane osnovna kovina (prihaja tako imenovana "Zelezna doba", ki izvira iz starodavnih metalurgov juznega Urala), kar je izrazilo ogromno prednost homerske druzbe v primerjavi s Kretsko-mikensko. Gospodarsko zivljenje je temeljilo na razmeroma ze zelo razvitem kmetijstvu in govedoreji. Na splosno je bilo gospodarstvo homerskega obdobja naravno zaprto. V pesmih (predvsem v Odiseji) so bili v nekaterih primerih omenjeni trgovci, vendar praviloma niso bili Grki, ampak Fenicani. Pojavili so se tudi profesionalni obrtniki. Ceprav je bila materialna kultura tega obdobja na nizji ravni v primerjavi s Kretsko-mikensko, je od prejsnje podedovala taksne tehnicne dosezke, kot so loncarsko kolo, tehnika slikanja Vaz itd., ki je prispevala k nadaljnjemu razvoju obrti. Razvili so se gradbeni, loncarski in pomorski posel. Na tej ekonomski podlagi je neizogibno prislo do razpada starodavnega plemenskega sistema. Aristokracija prednikov je bila izolirana. Aristokratski bojevniki so se za razliko od navadnih budnikov borili na vozovih, ki se prvic pojavijo na ozemlju juznega Urala. Plemstvo dobi vecino vojnega plena. Zivi v velikih hisah, s kmetijskimi zemljisci, vendar je vecinoma prebivalstvo se naprej sestavljalo svobodne kmete. Med clani skupnosti so bili na eni strani ljudje, ki so izgubili zemljisca, na drugi strani pa so v svojih rokah skoncentrirali vec parcel. Na dnu druzbene lestvice so bili metanasti, ljudje, ki so iz taksnih ali drugacnih razlogov prekinili vezi s svojo skupnostjo in jim zato odvzeli zascito, kmecke delavce in nazadnje suznje. Suzenjstvo v Homerski druzbi je bilo patriarhalne narave. Suznjev je bilo razmeroma malo (v Odiseji so sklicevanja na suznje pogostejsa kot v Iliadi), med njimi prevladujejo zenske, katerih delo se uporablja v gospodinjstvu. Homerska druzba drzave se ni poznala v pravem pomenu besede. V tem obdobju so bili zelo pomembni plemenski vodja (basilei), svet staresin (bule) in ljudski zbor (agora), ki so ga sestavljali vsi svobodni clani skupnosti. Z rastjo druzbene diferenciacije sta Ljudska skupscina in plemenski vodja postopoma izgubila svoj nekdanji pomen. Povecal se je pomen sveta staresin, ki ga zdaj niso sestavljali staresine, temvec plemeniti in bogati.

Razlog za trojansko vojno je bila ugrabitev Helene, zene kralja Mepelaja, s strani Pariza —Aleksandra, sina trojanskega kralja Priama. Globoko uzaljen je Menelaj poklical na pomoc stevilne kralje in bojevnike. Med njimi so bili tako znani bojevniki, kot so Diomed, Odisej, ajaks in najbolj hrabri junaki – Ahil, mladi sin boginje Tetide, vodja pogumnih Mirmidonov. Pohod Ahejskih (grskih) odredov je vodil starejsi brat Menelaja – Agamemnon, kralj Miken in Argosa. Ahejski bojevniki so zasedli ravnico med Trojo in morjem, potegnili ladje na obalo in postavili svoj tabor, iz katerega so izvajali izlete, ropali in pustosili majhna naselja. Obleganje Troje je trajalo devet let. V desetem letu je prislo do prepira med dvema voditeljema – Ahilom in Agamemnonom. Kralj Agamemnon, aroganten in pohlepen, je zalil Kristusa, duhovnika boga Apolona, tako da od njega ni hotel sprejeti odkupnine, ki jo je duhovnik prinesel za svojo ujeto hcerko. Krizus se je pritozil Apolonu in on, jezen na Ahejce, je nanje poslal nerazumljivo kugo, Ahil, ki je zelel ugotoviti vzrok smrti Ahejskih vojakov, je sklical sestanek, na katerem je vedezevalec Kalhas vsem razkril agamemnonovo krivdo, rekoc, da je treba po apolonovi volji hcerko Krizusa vrniti ocetu. Razjarjeni Agamemnon je zahteval Briseis, ki je bil prej dan Ahilu, namesto njegovega ujetnika. Ogorceni Ahil se je ponudil, da bo spor resil s silo, vendar ga je boginja Atena zadrzala. Izjavil je, da niti on niti njegovi vojaki ne bodo vec sodelovali v bitkah. Ko se je spomnil Marmidoncev, se je umaknil v svoj sotor. Kralj Agamemnon se na Zevsov predlog odloci zaceti bitko s trojanci. Najprej pa zeli preizkusiti razpolozenje Ahejskih bojevnikov in jih povabi, naj se vrnejo domov. Na ogorcenje voditeljev bojevniki z veseljem hitijo do ladij in se pripravljajo, da jih takoj izstrelijo. Nato Agamemnon zbere vojaski svet, na katerem Thersites, najgrsi Ahejci, ki so prispeli blizu Troje, deluje v obrambo interesov navadnih vojakov. Zvit kralj Odisej s prepricevanjem in silo vpliva na Ahejce, Terzita pa preprosto pretepejo zaradi strahopetnih govorov. Opis vseh teh dogodkov je naveden v uvodnih pesmih pesmi.

Конец ознакомительного фрагмента.